Nina Jevšnik – Prva gospa v velikem mestu

Ali se spominjate prvih dni na upravni enoti? Kako je bilo?

Decembra 1994 sem prejela sklep za v. d. načelnice. Najprej sem se v stari pisarni usedla in razmišljala o dotedanjih sodelavcih, kdo mi je dotlej najbolj pomagal. S seboj sem vzela najtesnejše sodelavce, ki so mi pomagali pri organizaciji dela na upravni enoti. Tiste dni nismo imeli poslovnih prostorov za vodstvo, tudi opreme ne. V prvi fazi me je rešilo znanje, moje dotedanje izkušnje. Sama sem ugotovila, da bi bilo najbolj prav, da imamo prostore v centru mesta. Tako smo se uspeli vseliti na Adamič Lundrovo nabrežje. 7 ljudi iz vodstva nas je vso opremo prineslo iz Občine Moste. Ko je bilo po novoletnih praznikih treba začeti delati, tudi štampiljk nismo imeli. Takrat smo imeli skoraj vsak dan sestanke z ministrom, saj je morala Upravna enota Ljubljana kot posebna organizacijska oblika začeti delovati. Prej ni bilo organizacije, oblikovala sem jo sama. Edini v Sloveniji imamo 5 izpostav in še sektor za upravne notranje zadeve. V začetku je bilo težko, saj smo od nekdanjih občin prevzeli 20.000 nerešenih zadev in sodelavce, ki so bili navajeni delati vsak malce po svoje, tako da so upravno dovoljenje v Šiški obravnavali drugače kot v Mostah. Poenotiti sem morala delo in odpraviti zaostanke. Če smo prevzeli 20.000 nerešenih zadev, smo imeli decembra 2005 nerešenih 4700 zadev, pri tem smo leta 1995/96 v upravni enoti imeli zaposlenih čez 400 ljudi, decembra 2005 pa le še 370. Podatki kažejo, da smo opravili veliko delo, pri tem pa tudi upoštevali ukrepe vlade, da se zmanjša število zaposlenih, obenem pa izboljšujemo organizacijo dela ter kvalifikacijsko strukturo zaposlenih.

DELUJE Z ZGLEDOM

Vaši kolegi pravijo, da ste ogromno prispevali k učinkovitejši in prijaznejši upravni enoti. Kako vam to uspeva?

Sama sem zgled svojim kolegom. Menim, da nobena stvar ni tako težka, da je ne bi mogli uresničiti. Če je naš pristop optimističen, pozitiven, če si vsi želimo sprememb na boljše, bo takšen tudi rezultat. Ne maram ljudi, ki so zadovoljni z danim, se držijo svojega oklepa in ne marajo sprememb. Ugotavljam, da sem kljub letom v razmišljanjih še vedno mlada. Sem mnenja, da nikoli ne smemo biti zadovoljni s svojim delom, vedno smo lahko še boljši. V prvih letih sem opravljala koordinativno vlogo med načelniki upravnih enot, tudi ministrom, vlado.

Mi imamo urejeno tudi koordinacijo mestnih načelnikov, po regijah in mnogokrat se zgodi, da me kličejo kolegi od drugod in me prosijo za informacije. Med sodelavci uživam ugled, ker tistega, česar ne dovolim njim, tudi sebi ne.

Ljudje se še kar naprej pritožujejo čez delo javnega sektorja. Kako vi vidite kakovost javnega sektorja?

Ljudje so se in se tudi še bodo pritoževali. A moramo na te pritožbe gledati z različnih vidikov. Pri nekaterih gre za napake sodelavcev, a je takšnih bolj malo. Če je bilo leta 2005 100.000 upravnih postopkov, smo imeli okrog 20 pritožb upravičenih. Nadalje so tu stranke, ki dobijo negativno odločbo, in takrat je naša naloga, da stranki prijazno obrazložimo, zakaj tako, da je takšna zakonodaja in da mimo nje ne moremo stopiti. Včasih pa se stranke pritožujejo kar tako, ker na splošno niso zadovoljne s poslovanjem države. Tri četrtine ljudi državo občuti pri nas, zato pritožbe zaradi sistema letijo kar na nas. Sama si želim, da pritožb zaradi naših napak ne bi bilo, zato pa tudi toliko vlagamo v izobraževanje sodelavcev in moram poudariti, da so rezultati vidni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja